Ohranjenost in pestrost narave ter okolja v Sloveniji je eden največjih kapitalov in potencialov razvoja. Spoštujemo, varujemo, razvijamo in cenimo praviloma le tisto, s čimer smo poistoveteni in dojemamo kot del lastne identitete. Identiteta ni arbitrarna, ni je možno skonstruirati iz nič, pač pa jo je po škotskem antropologu Edwinu Ardenerju možno napolniti z različno vsebino, definirati na različne načine in iznajdevati nove pomene (Baskar, 2002). Prostor in osebna identiteta posameznika se prepletata in identiteta posameznika je v ozki povezavi z identiteto prostora (Watson, 1997).

Če želimo, da bodo naravne vrednote kot potenciali razvoja dejansko postali eno izmed gonil sonaravnega razvoja, moramo stremeti k vzpostavitvi sistema vrednot, ki bo v čim večji meri zagotavljal spoštovanje, varovanje naravnih vrednot in hkrati dejavnosti razvoja, vendar znotraj zmogljivosti okolja in z obzirom na specifične razmere.

Povedano drugače, če želimo omogočiti razvoj dejavnosti, ki temeljijo na izjemnosti narave, moramo najprej razvijati aktivnosti in dejavnosti, ki bodo krepili zavest ljudi, ki bivamo in delamo v tem okolju, da je to okolje nekaj posebnega in izjemnega ter ga je treba zaradi tega ceniti in spoštovati.